Osso buco oz. goveji bočnik spada med kose mesa, ki se ne znajdejo prav pogosto na našem jedilniku. Nekateri bi ga označili kot črno ovco, drugi pa za »Rolls-Royce« pri izbiri teletine ali govedine. Zakaj takšna razdvojenost? Poizkusite in preverite zase!

Danes sem se odločila, da objavim samo slikice in kratek opis včerajšnjega kosila, ki je predstavljalo še zadnji dogodek za moževih 30. Končno sva našla čas, da vse starše zbereva za isto mizo in tudi za njih skuhava (skuham) kosilce.

So bile eden izmed prigrizkov na mojem rojstnem dnevu. Gre za eno blazno primitivno, vendar efektno jed. Narezane spečene hrenovke v vroči žar omaki z vodko. Recept sem že objavila, tokrat sem ga priredila na malo manj sestavin. Pa prosim ne imeti teh hrenovk za neko manjvredno hrano, ker tele so super duper!

Takšna slastna rebrca z lahkoto pripravimo doma, tudi če nimamo pokritega žara v katerem bi meso dimili, le pečico. Okus takšnih rebrc je odličen! Saj ko je nekaj všeč naši celi družini, potem veš, da je zmaga. Torej mora biti všeč vsem šestim ljudem. Uf.

Tokrat sem dobila recept na kulinaričnem blogu kruh in vino, malo sem ga priredila, ker imam raje pečeno zelje kot kuhano. Zato sem glavico eno uro pekla v pečici. S pečenim zeljem in mesom tako ali tako ne moreš zgrešiti, tako da škoda pisati, da je bilo slastno!!!

Je stalnica kitajskih restavracij. Kako je z njo na Kitajskem ne vem. Pri nas se obnese na način, kot ga opisujem v receptu. Za ta recept potrebujemo govedino, ki je primerna za hitro pripravo: to je pljučna pečenka, ledja ali pa križ – rumpsteak. Sama uporabim lokalno meso ekološko vzgojenega goveda Ekodar.

Ni ravno pita, je le dober goveji golaž, prekrit s plastjo listnatega testa. Kar pomeni, da je prej potrebno skuhati golaž, ga preložiti v pekač in še speči skupaj s testom. Izbiramo lahko med listnatim ali pa maslenim pate brisee, ki se uporablja za pite. Dodamo mu lahko tudi kakšno začimbo ali sir. 

Kaj pa to, ko se od sedaj dobi ekološko govedino tudi v trgovini v Velenju in sicer v trgovini Domače Dobrote. Ni naključje, da smo malčki v isti stavbi nekoč dobili skoraj vsa naša oblačila in igrače. No, zdaj pa še meso. Trgovina se namreč nahaja v stavbi, kjer je nekoč delovala Zibka, z narisano veliko štorkljo.

Kottbullar so švedske mesne kroglice, ki so tam zelo popularne in razširjene, še najbližje k nam pa jih je prinesla njihova Ikea. Med nalaganjem omar in podobnih stvari postaneš res lačen, in ko v Celovcu napišejo da je all you can eat, so le še bolj mamljive. Postrežejo jih polite z omako in z brusničnim džemom. So čisto mini polpetke, malo večje frnikole. Sicer jih prodajajo tudi zamrznjene, jaz sem se jih že nekajkrat lotila doma in so zelooo fine. V nasprotju z navadnimi mesnimi polpetami so te brez kruha, z malo drugačnimi začimbami, a vseeno rahle in puhaste.

Čeprav je poletje in nam še najbolj pašejo žar ter solate, je tu in tam super pojesti kakšno tako gosto juho, ki jo lahko jemo tudi tri dni zaporedoma in nam ni potrebno kuhati. Enkrat si naredimo poleg skledo solate z vrta, drugič omleto, tretjič popečen sirček.
Tale recept je sicer spisan že nekaj časa, vendar me je mamam preganjala kar nekaj časa, da naj ga le že objavim, ker je bila nad juho totalno navdušena. Čeprav smo vsi pričakovali neki ričet, ga moraš kar odmisliti, ker z njim nima kaj dosti skupnega kot ješprenj.

Na tele mesne kroglice oz kofte naletiš prav vsakič, ko odpreš tuj kuharski blog, kuharsko stran ali pa revijo. Medtem ko se mase za balkanske čevapčiče in pleskavice niti ne trudim ustvariti, so se tele kroglice kar posrečile. Kofta se načeloma imenujejo vse te orientalske čufte, ki jih potem spečeš na žaru, popečeš ali pa nato še skuhaš v omaki ipd. Najbolj me je nad njimi navdušil Jamie Oliver, ki jih ima opisane po mojem v vseh njegovih knjigah.

Ob temle receptu lahko pozabite na vse, kar ste do sedaj upoštevali pri svojem najljubšem golažu. Nič zapekanja mesa, nič čebule, nič kompliciranja z začimbami, nič dela. Vanja, kako sem ti hvaležna za tale super hiter in enostaven recept iz koncev govedine, ki jih ponavadi zaradi želje po hitri pripravi hrane, pozabimo.

Tokrat sem steak pripravila v kuhinji in ne na žaru, saj je recept predvideval še malo kuhanja mesa v omaki in tudi žara se nisem spomnila prej prižgati, da bi se fino ogrel.

Včasih, res včasih se lotim kuhanja tudi v nedeljo. Načeloma sva stalna nedeljska gosta pri tašči in ušpičim le kakšno sladko stvar. Tokrat sem po nekem čudnem naključju v nedeljo kuhala posebej za ponedeljek, saj sem imela nalogo nahraniti celo naše pleme. Z govedino, pečico in polento je to daleč najlažje. Še posebej, ko v nedeljo popoldne po čistem slučaju med sprehodom na taščino kosilo srečaš prijatelja v istem kraju, ki sta tukaj z enakim namenom, kositi pri tašči.

Sem nekaj časa tuhtala kaj čem narediti s 3 cm debelim kosom stegna. Ja, lahko bi ga spekla, lahko celega v ekonomu podušila, lahko skuhala. Odločila sem se ga po debelini razrezati v štiri plasti (oziroma v dva velika razprta šniclja), namazati z gorčico, obložiti, zviti, zavezati, speči, dušiti, narediti omako in razrezati ter pojesti.

Glavna praznična mesna jed so bili biftki v gostljati omaki iz vina, gorčice in začimb. Biftek je zrezek pljučne pečenke, ki velja za najbolj mehko govedino. Je zelo primeren kos za hitro pripravo saj ne zahteva dolgega dušenja, da postane mehko. In tudi ne suhega zorenja, da bi ga uporabili za steak. Je edini steak, ki se ga lahko skoraj svežega speče ter poje. Suho zorenje je zahtevno izvesti doma in takšno meso je v Sloveniji tudi težko kupiti.